Ena izmed najbolj človeških stvari, ki jo delamo, je ta, da po smrti naših domačih poskrbimo za dostojno slovo. Da njihovo telo izročimo zemlji. To nas, kristjane, spomni na čudovito napoved, da bo Bog nekoč obudil telesa vseh, ki so umrli in nam jih vrnil spremenjena, poveličana.
Zato se zdi popolnoma nečloveško in neverjetno, da bi bilo danes komurkoli onemogočeno pokopati svoje domače. In vendar se dogaja. Mnogi še danes niso deležni enega izmed najbolj človeških dejanj. Po drugi strani jih marsikdo pokoplje, a se v srcu ne more ločiti od njih. Jezus nas kliče, da v veri v njegovo vstajenje, ki ga bomo deležni tudi mi, z vsem sočutjem pomagamo.
Izzivi:
- Gospodu se zahvali za dar svojega življenja in življenja svojih bližnjih.
- Pri večerni molitvi se spomni vseh svojih rajnih v družini in prijateljev. Če je mogoče, obišči njihov grob.
- Za vsako nosečnico, ki jo boš danes srečal na ulici ali ki jo poznaš, zmoli k Njemu, še posebej za otroka, ki ga nosi pod svojim srcem.
Blagoslovljen dan ti želi,
Ekipa #deliJezusa
Spoštovana Tadeja in vsi, ki jo podpirate!
Hvala Bogu. da še obstajate ljudje, ki veste, da je tudi mali še ne rojeni človek-človek. Spoznala sta, da je vsako bičanje od drugih, prav zaprav zrno božje ljubezni. Prebral sem knjigo
“Sterela me je zadela”, kjer pisateljica opisuje svoje grehe in jih najgloble obžaluje in obsoja.
Lep dan želi Viktor P.
Spoštovana Tadeja!
Tudi naša družina je že dvakrat doživela trpljenje ob izgubi otroka v nosečnosti, drugič nam je bila v oporo in pogum vaša zgodba in njen razplet. Hvala, da ste delili!
Pa vendar smo se v trpljenju srečali tudi s tolikimi sočutnimi Veronikami, v zdravstvu, med prijatelji, tudi s strani države. Slovenija vendarle ni le to, kar piše v zakonu. Se strinjam, da je na zakonodajni ravni nujno poseči v kratenje pravic nerojenih otrok in staršev in mislim, da je to med drugim velika naloga Cerkve, njenih laikov in škofov.
Hkrati pa ne smemo pozabiti, da lahko kristjani spreminjamo svet tudi s svojim veseljem do življenja, s pričevanjem, da so naši pokojni že v nebeškem Jeruzalemu in da je le ljubezen tista, ki bo tudi nas nekoč ponesla k njim. Ljubiti v okolju, ki se spreneveda, zakriva resnico, laže, seveda ni lahko. Zato se strinjam, da je potrebno povedati resnico, jo tudi kričati, če je potrebno – vendar vse v imenu ljubezni, v želji, da bi privedli ljudi k resnici. In sprava je vendarle končni korak ljubezni, brezpogojna ljubezen ne more drugače, kot odpustiti. Zato se mi prizadevanja nekaterih katoliških laikov za spravo v slovenskem narodu zdijo veliko znamenje časa in menim, da moramo v iskanju resnice vsi prepoznavati ta končni cilj.