Prispevek lahko poslušate v spodnjem predvajalniku.
In spet je pomlad. Pomlad, ko vse
začenja znova brsteti. Kot takrat, ko jo je v zori mladosti presenetilo neverjetno Božje povabilo, ki ga ni povsem razumela, kot danes, ko ne razume, zakaj mora njen Sin, Božji Sin, svoje življenje skleniti še bolj neverjetno, kot ga je začel.
Takrat v revnem hlevu, ki so ga ogrevala le telesa in sapa živali in kjer je veselje nad novim rojstvom v hipu prekril boj za Njegovo življenje in beg; zdaj po veličastnem kraljevskem sprejemu v Jeruzalemu pa v tednu dni obsojen na smrt, v cestnem prahu, znoju in krvi molče hodi svojo zadnjo pot …
Zdaj, ko stopa za Njim, ki ga tako zelo ljubi, kot lahko ljubi le mati, po težki in kamniti poti, ki ga vsega prebičanega, s trnjem kronanega in opljuvanega vodi na najbolj sramotno smrt, bolečina slovesa kljuje in kljuje v njeno strto srce, a ona znova in znova ponavlja svoj “zgodi se”. In ne preneha … Vedno znova in znova, čeprav vse v njej kriči od bolečine obupa …
Pred očmi se ji odvija njuna zgodba; zgodba matere in Sina, njune ljubezni. Njegovega prvega joka, prvega objema v naročju, prve nežnosti, prvega nasmeha, prvih besed, prvega strahu pred izgubo Njega, ki ga je ljubila bolj kot svoje življenje … Kako lep otrok je bil. Lep, ker je bil dober in pozoren, nežen in sočuten, pravičen in usmiljen, pripravljen pomagati v stiski, vedno pripravljen vsakomur iti naproti …
On, ki je vse, ki so ga hoteli poslušati, učil o Božjem kraljestvu. On, ki je jemal otroke v svoje naročje. On, ki je dajal lačnim kruha. On, ki je delal čudeže. On, ki je ozdravljal trpeče in obupane. On, ki je odpuščal grehe. On, ki je vsem ponujal možnost novega začetka. On, ki je z vsem svojim bitjem ljubil svojega Očeta in ga približal ljudem kot še nihče … On, ki je svojega dragega prijatelja obudil od mrtvih … Zdaj umira sam …
Da, On, njen Sin, Božji Sin, je ljubil ljudi! Tako zelo jih je ljubil in jih ljubi. Tudi te, ki so ga izdali in ga zdaj, skupaj z njeno bolečino, pribili na križ. Tudi te, ki v imenu Boga, ki je vedno le ljubil, ubijajo njenega in Njegovega Sina, saj zlo ne more trpeti Ljubezni …
Umira, ker ljubi in ker je ljubil … Še zdaj jim odpušča, v svojih zadnjih besedah … Njegova ljubezen je močnejša, močnejša od zla in niča smrti, v katerega žrelo ga hočejo vreči; kot je njena ljubezen močnejša od izgube Njega, ki je bil vse njeno življenje.
Z Njim, ki je bil postavljen v padec in vstajenje mnogih, znova in znova, vedno glasneje ponavlja svoj “zgodi se” in strta od bolečine Njegovo mrtvo telo v popolnem zaupanju izroča Njemu, ki ji Ga je podaril; Njemu, ki Ga je podaril vsem ljudem. Njegovemu Očetu, ki ljubi, kot je ljubil On …
In trdno veruje, da je Njegova Ljubezen močnejša tudi od smrti … V praznini smrti, ki ni več konec, zdaj klije, brsti … ŽIVLJENJE!
Mojca Bertoncel
Več o avtorju na www.pridi.com/avtorji/
