Prispevek lahko poslušate v spodnjem predvajalniku.

V apostolski veroizpovedi molimo, da je Jezus »šel pred pekel«. V kakšnem drugem tekstu je rečeno, da je »šel v predpekel«. Zakaj torej gre? Jezus je po trpljenju na križu okusil smrt kakor vsi ljudje in se jim pridružil v njihovem bivališču, imenovanem predpekel. Judje so ga imenovali Šeol, Grki pa Had. Gre preprosto za »kraljestvo mrtvih«. To je bivališče, kamor so šli vsi, ki so umrli. Veroizpoved torej izraža vero, da je Odrešenik šel v predpekel, da oznani veselo novico duhovom, ki so bili v tem bivališču.

Po judovskem prepričanju je Šeol kraj vseh mrtvih, tako krivičnih kot pravičnih. V Svetem pismu najdemo zanj tudi druge izraze. Eden izmed njih je recimo »Abrahamovo naročje«, pogosto pa je bil rabljen tudi izraz »podzemlje«. Podobe bivanja v Šeolu je težko preprosto razložiti. Kar lahko povemo je to, da duhovi v Šeolu bivajo na »minimumu« lastne eksistence. Po eni strani se zdi, da so od Boga pozabljeni, po drugi strani pa Bog nanje na neki način »misli«, kar jim zagotavlja neko bivanje. Preprosto povedano duhovi Šeola bivajo tako, kot biva oz. je prisotna moja senca. Zato bi lahko kraljestvo mrtvih imenovali tudi »kraljestvo senc«. Po krščanskem verovanju je Kristus odpravil Šeol, saj so se s trenutkom odrešilne smrti odprla njegova vrata, vrata v nebesa.

Namen Jezusovega spusta v predpekel ni v tem, da bi rešil pogubljene, niti da bi uničil pekel, temveč da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim. Nekateri krščanski teologi so celo razlagali, da se je Jezus spustil v predpekel, da bi tam »zbudil« Adama, prvega človeka, ki je s padcem izgubil prvotno milost. S tem dejanjem je Kristus izničil oblast hudega duha nad mrtvimi in mu vzel oblast nad kraljestvom mrtvih, kar izpričuje apostol Pavel, ko pravi: »V Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo.« (Flp 2,10)

Temeljno sporočilo izpovedovanja vere v Kristusov spust v predpekel oz. Šeol je v tem, da je bila smrt premagana, da nima več moči. Iz predpekla rešeni pravični pa tudi naši rajni živijo v večnem zrenju Boga. In tudi mi smemo upati na to.

Tadej Ložar
Preberite več o avtorju