Dragi prijatelj!
Si že kdaj izkusil, kakšno je veselje, ki ga človek občuti ob služenju sočloveku? Razmisli, kdaj si nazadnje komu služil in kako si se takrat počutil.
Vabimo te, da si ogledaš današnji prispevek – pričevanje sestre Emanuele Žerdin. Drži služenje = veselje?
Želimo ti blagoslovljen dan,
#deliJezusa
Služenje te prisili, da greš ven iz svojega ega vsaj. Pod prvo. Jaz sem tako služila,da sem sebe pozabljala, pa se ni obneslo, vam povem. Posledice so bile katastrofalne zame, dolgo se nisem pobrala.
Služiti z namenom in z ljubeznijo, ne z egotom. Če te vodi prava ljubezen, ki je razdajanje, a ne pozabljanje nase , potem je vse v mejah noramale, si bolj prisoten in se zavedaš drugega in sebe, vidiš mejo in jo ceniš pri sebi in pri drugem.
Je pa veselje služenje, nepovratno ali povratno. Ne dobimo pa veselja samo s služenjem, lahko služimo tudi tako, da poslušamo drugega s srcem in da lahko pove svojo težo. To je veliko breme, ki ga lahko odloži in podeli z drugimi, če ga res poslušamo, če znamo prav poslušat.
No, več oblik služenja je, veselje pa sledi, če je le pozornost usmerjena v človeka, ne v nek ego, nekaj kar je iluzornega, kar misliš da bo osrečilo ali pa iz tega naslova delaš….to je drugo.
Pravo veselje se čuti, ker imaš mir, razliva se na druge in pušča širok spekter žarkov, ki segajo na daleč…..šele kasneje vidiš ali pa tudi ne. Ni važno, važno, da vemo, da znamo biti zase in za druge. To je drugo kot nekaj narediti zanje. Je pa obojno služenje in sledi veselje!
V redu? Razumljivo!