Se spomniš trenutka, ko te je nekdo za kaj prosil, pa si mu dal, čeprav te je izguba bolela? Si presegel izgubo, pomagal sočloveku in na koncu ugotovil, da tega, kar si razdal, sploh nisi potreboval?

Bližamo se božiču, prazniku, ko se spominjamo rojstva našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Vsako rojstvo je sad ljubezni in je sad porodnih bolečin. Tako je bilo tudi pri Mariji. Če se ne bi takrat odločila in sprejela Božjega vabila in s tem tudi darovanja drugim, mi ne bi prejeli Odrešenika. In Jezus? Kot Bog je imel vse, pa se je spustil na zemljo, postal je človek, ponižal se je, da bi nam podaril samega sebe. Lahko bi sedel gor na prestolu in užival, pa tega seveda ne more, ker nas ima rad. Lahko bi užival v vsem obilju, ki ga ima, ampak ne. Da nam najboljši zgled dajanja in razdajanja: sam sebe izprazni vsega, kar kot Bog ima.

Rodil se je torej kot otrok. Vsak se na svet rodi kot otrok in kot otrok sprejema. Podarjeno mu je življenje, podarjena mu je vsa vzgoja, podarjene so mu nujne življenjske potrebe, ljubezen, vsakdanji kruh, dom. In kot otroci smo bili vajeni le sprejemati. Zato smo toliko težje tudi komu kaj podarili ali delili z drugim.

Ko človek odraste je postavljen pred izziv. Bo še vedno le prejemal? Bo kdaj tudi kaj podaril? Nič nimamo, česar nismo prejeli. Zato smo poklicani, da to, s čimer smo obdarjeni, delimo tudi z drugimi.

Jezus nas je s svojim prihodom na svet obilno obogatil, s svojo smrtjo na križu pa nam je prinesel večno življenje. Vse kar si je človek kadarkoli želel in po čemer je vedno hrepenel. Poleg odrešenja pa obdarovanost najprej občutimo tudi v čisto materialnih stvareh. Imamo toliko, da je dovolj ne le za nas same, pač pa tudi za druge. Bog hoče, da smo dobri gospodarji tega, kar prejmemo. Tako nam Jezus pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Svojim rojstvom v štalici, v družbi ovc in pastirjev se je namreč poistovetil z ubogimi, ki so med nami.

V zadnjem tednu adventa te zato vabim, da premisliš, kaj vse še krčevito držiš v svoji posesti, čeprav bi to morda potreboval nekdo drug. Je to kakšen evro, čas, nasmeh, pohvala, oblačilo? Upaj si podariti več. Naj tvoje življenje postane darovanje. Upaj si podariti, pa čeprav boli.

Peter Čemažar
Preberite več o avtorju