Ona si upa, kaj pa ti?

Ja, sinoči sva se okoli 19. ure z možem peljala iz Ljubljane proti domu. Na poti, na kateri so bili tudi zastoji, sem videla veliko prostovoljnih gasilcev, ki so potrpežljivo odstranjevali s cest polomljena drevesa in kar sami urejali promet.
Niso bili samo ob naši poti tam, ampak po celi Sloveniji. Bogu sem se zahvaljevala za vse te požrtvovalne ljudi in jih blagoslavljala v Jezusovem imenu, kakor nam je to nedeljo naročal g. Tone Marinko med srečanjem v Koč. Reki. Dejal je: “Blagoslavljajte drug drugega, stalno blagoslavljajte v Jezusovem imenu”. Da bi tudi oni in njihovi domači ostali zdravi, da se ne bi komu kaj pripetilo med opravljanjem tako požrtvovalnega in obenem nevarnega dela za druge ljudi. Veselo pričakovanje Odrešenika želim vsem in se zahvaljujem ekipi Deli Jezusa. Slavka

Za mano je čudovit dan. Zjutraj sem se z mojima sestrama odpeljala proti Celju k sv. maši k bratom kapucinom. Med mašo smo opravile tudi sv. spoved. Po maši pa smo imele druženje ob kavici, klepetu in potepanju po mestu. Lepo smo se imele. Ja to je naše vsakoletno druženje v adventnem in v postnem času.
V popoldanskih urah pa sem se družila s prostovoljkami – ˝Veronike˝ se imenujemo in obiskujemo oskrbovance doma starejših, tokrat se nam je pridružil tudi naš kaplan, ki nam je pripravil duhovno pripravo na prihajajočega Odrešenika. Med vsemi temi ljudmi spoznaš, prejemaš in deliš ljubezen, dobroto, spoštovanje. Eden drugemu smo velik blagoslov. Hvala ekipi Deli Jezusa, pogumno naprej in Bog vas blagoslavljaj! Romana

S prijateljem, ki je slep od svojega 40. leta (prej je bil od rojstva dalje slaboviden), star 60 rosno cvetočih, žlahtno dehtečih pomladi, živiva v Centru slepih, slabovidnih in starejših (sama sem pri svojih okroglih 50. pa še mal’ zraven težko gibalno ovirana, zato potrebujem tujo pomoč, nego). Drug drugemu dajeva, si deliva od vsega, kar sva kot osebnosti sedaj, kar sva bila in kar še bova, najbolj ljubečega, čutečega, sočnega, najdragocenejšega pa tudi najšibkejšega, najbolj slabotnega, bolečega, trpkega, temnega. V odnosih z zaposlenimi potrebujem veliko mero zaupanja, odprtosti, dobrovoljnosti, predvsem pa potrpežljivosti, še zlasti pri njihovem srečevanju z mojo intimnostjo telesa. Ni tako enostavno povsem zaupati, podariti svoje zasebnosti telesa vsak dan trem ali več različnim osebam, četudi gre med nami za prefinjene, čuteče, profesionalne, s posamezniki celo prijateljske odnose. Tudi s starostniki, najinimi sostanovalci je potrebno imeti v sebi celo pisano paleto prilagodljivosti, potrpežljivosti, pozornosti, človeku prijaznih pritiklin, ljubeznivih čustvenih bližin pa svetopisemskih vrlin, kar zame in za mojo “ovnovsko” trmasto impulzivnost niso tako preprosto, z lahkoto privzgojene kreposti, sposobnosti. Mojemu prijatelju gre to veliko bolje, lažje, hitreje od rok. On je moj svetel zgled preprostosti, uboštva, skromnosti Božjega otroka. Zavedanje, da v naju živi in deluje čudovita vsemogočna, sočutna Božja bližina, ki naju nagovarja, usmerja, vodi k dobremu, boljšemu, Najboljšemu, naju pomirja, bogati, spodbuja. Hvala za pozornost in razumevanje.