Če bi ljudi spraševali, kateri je njihov najljubši praznik, bi večina verjetno rekla, da je to božič. In res je vzdušje božičnega časa neverjetno nabito, polno topline in miru. Prav tega še kako primanjkuje v našem svetu, zato s še toliko večjim veseljem pričakujemo božič. V zadnjih dneh se večkrat sprašujem o tem veselju, pričakovanju, praznovanju, o božičnem vzdušju … Ljubljana je namreč pred kratkim zasvetila v soju praznične okrasitve in pod mojim oknom ter povsod po centru se sprehajajo množice ljudi, ki iščejo veselje, ki iščejo božično vzdušje, ki želijo miru in topline. Ob pogledu na vse to, vedno bolj ugotavljam, kako vse žareče okrasje in glasno dogajanje v sebi v resnici ne nosi nobenega miru in sreče. Ustvarja videz veselja in praznovanja, znotraj pa ljudi pušča prazne.
Mnogi to še kako dobro čutijo, a si tega ne upajo priznati. Zato je to prva točka, kjer se moramo srečati s klicem: Upaj si! Upaj si priznati, da te zunanjost pušča praznega. Če zunanjost nima vsebine, nas ne more nagovoriti in nam prinesti tako iskanega miru. In nato si upaj narediti korak proti resnični sreči, ki jo v sebi nosi božično sporočilo.
Ob tem se zazrimo v Marijo, ki je do božiča v središču pozornosti. V svojih dejanjih je še kako aktivna, če pa se osredotočimo na bistveno dogajanje, ki je prihod Boga na svet, ugotovimo, da je Marijino poslanstvo to, da dovoli Bogu delovati v njej. To naj bo vodilo na naši adventni poti. Boga moramo iskati in mu iti naproti z dobrimi deli, z odpovedjo in molitvijo, hkrati pa se zavedajmo, da v resnici Bog išče nas in da je glavno dogajanje adventa prihajanje Boga k nam.
Marija si je upala odgovoriti na Božji klic. Upala se je dati Bogu na razpolago. Upala si je postati Mati Božjega Sina. Vendar tega ni počela iz lastnih moči. Že pred spočetjem jo je Bog izbral in jo ob spočetju obdaril z milostjo brezmadežnosti. Očetovsko je skrbel zanjo in ji dajal moč, da je izpolnila svoje poslanstvo.
Bog kliče tudi nas in nam daje poslanstvo. Spodbuja nas, da bi si tudi mi upali odpreti srce zanj in za bližnje. Da bi si upali s svojim življenjem pričevati zanj. In kot Mariji tudi nam daje vse, kar potrebujemo za izvrševanje tega poslanstva. Vse nas je poznal, še preden nas je ustvaril, in nas spremlja s svojo očetovsko ljubeznijo. Upajmo si ga sprejeti in njegovo ljubezen ponesti v svet.
Naj letošnji advent ne bo iskanje trenutkov zabave, ampak sprejemanje Boga v naše življenje, da ga bomo za božič s prenovljeno ljubeznijo sprejeli v jaslicah in se ga oklenili v svojem srcu. Naše zunanje praznovanje pa bo tako resnično znamenje notranjega miru, topline in ljubezni.
Blaž Zorko
Preberite več o avtorju
Upati si sprejeti, kar pride na pot vsakdana je pa umetnost svoje sorte (ni treba iskati dosti okoli; zadosti je dnevu lastna teža!) Vsak dan ima svojo vsebino in to, da bi imeli pogum sprejti, to prinaša, dragi moji, pravi mir. Kdor sprejme….katerega izmed teh malih….mene sprejme…kdo je že to rekel, a?
Vse nam je že dano, v sebi imamo tudi odgovore za vsa vprašanja, le prisluhniti moramo sebi, v miru ali pa nemiru duše, ki je! Smo, to bit ne smemo poteptati, vse lahko izgubimo le sebe ne.
V tem iskanju in upanju smo vse življenje, umirit se pa moramo sedaj, da bomo lahko upali za sedaj, ni treba velikih upov, ali pač, kot pride situacija.
Nasmeh otroka pove vse.
Mali prince je tudi rekel, bistvo je očem nevidno.
Upanje zadnje umre.
Hvala za zapisano.
Sedaj mi je lažje, ker sem na trenutke bila že v dvomih, če je kaj narobe z mano, glede na to, da bežim od blišča, zabave, popivanja… <3
Hvala za napisano. Zunanji blišč nam res ne more prinesti notranjega miru, ki ga danes mnogi od nas potrebujemo. Tega nam podari samo On. Zaupajmo Njemu, ki je na svet prišel za nas. On dela čudeže.
Pozdravljeni,
najprej hvala za vse vaše delo.vsa prizadevanju in trud, ki ga imate pri tem oznanjevanju oz poslanstvu.
Imam pa prošnjo oz željo- da bi vse napisane “nagovore ” oz ” spodbude ” omogočili tudi tistim, ki imamo težave z branjem-da bi napisano še zvočno opremili.
Saj so bili do sedaj večinoma res slišne, a bi bilo morda za te pa še za katere druge vaše bralce zelo dobrodošlo, da bi to veljalo za vse napisano.
Veliko blagoslova tudi vnaprej in vse dobro.
Drobna lučka na adventnem venčku, zunaj na travi, na dvorišču pa na miljone drobnih kristalov se sveti od lune, zvezd obsijanih, odetih v mraz.
Toliko lepote, toliko luči, tu na deželi..
Iz vsake, če hočeš, te Jezus nagovori. Če hočeš, če si upaš ga povabiti, če ga sploh priznavaš!!!
Ko se srečujem z nosečnicami, se vedno spomnim na Marijo. Torej Nanj!
Vedno znova občudujem to lučko; ta čudež, ki pride na svet. A to je moj advent.
Se v tej neprespani noči spomnim na pesem: “vsaka Mama je prava Mama; je ena sama in dana za vse življenje…!!!” A toliko njih tako “praznih, mlačnih,” v tem širnem svetu, okoli nas in to boli!
Za te mame, za te lučke sveta prosimo, molimo, da bi jim bili lep vzgled da bi hodile po pravih poteh… in si nalijmo čistega vina!!!
SICER PA SO MI NOVOLETNE LUČKE BILE VEDNO VŠEČ. PRIŽGANE ZA VSE LJUDI.