Pri branju Kempčanove Hoje za Kristusom me je v poglavju, ki govori o sveti evharistiji, močno nagovorila tale misel: Ko bi se ta presveti Zakrament obhajal samo na enem kraju in bi ga posvečeval samo en duhovnik na svetu: kakšno hrepenenje – si misliš! – bi gnalo ljudi na tisti kraj in k tistemu Božjemu duhovniku, da bi slišali obhajati Božje skrivnosti! Zdi se mi, da se včasih na sveto mašo in sveto obhajilo nekako „navadimo“ in pozabimo, kaj v resnici obhajamo in prejemamo. Zato bi se pred jutrišnjim zapovedanim praznikom Svetega Rešnjega Telesa in Rešnje Krvi malo posvetil vsebini in pomenu svete evharistije.

S praznikom se vračamo k vsebini velikega četrtka, ko smo se poleg postavitve svete evharistije spominjali tudi Jezusovega poslavljanja in začetka njegovega trpljenja. Zato je primerno, da zdaj, po koncu velikonočnega časa, obhajamo praznik, ki je posebej posvečen Najsvetejšemu Zakramentu.

Kdaj in kako je Jezus postavil sveto evharistijo, verjetno ni potrebno posebej razlagati. Bolj je važno, da razumemo, da zadnja večerja ni le podoba ali napoved Jezusovega darovanja, ampak se je Jezus pri njej resnično in vnaprej že daroval Očetu pod podobama kruha in vina ter se učencem izročil v hrano. Nekrvava daritev pri zadnji večerji na veliki četrtek in krvava daritev na križu na veliki petek sta v resnici ena sama daritev. Tako je Jezus že pri zadnji večerji pokazal, da njegova daritev ni napaka, ampak premišljeno in prostovoljno dejanje. Hkrati pa to pomeni, da tudi vsaka sveta maša ni le spomin na Jezusovo zadnjo večerjo, ampak tudi resnična navzočnost ene in edine Jezusove daritve na križu na Kalvariji. Pri svetem obhajilu pa smo deležni prav tistih milosti, ki nam jih je podaril Jezus s svojo smrtjo.

Toda sveta maša je še več! Ko klečimo pred živim Bogom, ki je navzoč na oltarju, in se v svetem obhajilu združujemo z njim, doživljamo nebeško srečo. Za nekaj trenutkov nam je vnaprej dano biti v nebesih. In to ne na način, da bi se mi povzpeli vanje, ampak da se sama nebesa spustijo na zemljo.

Bog nam torej daje vse – saj nam daje samega sebe! Koliko pa resnično prejmemo, je močno odvisno tudi od nas: od naše zbranosti in našega sodelovanja. Vendar sodelovanje pri sveti maši ne pomeni branje berila ali prošenj, petje v zboru, ministriranje … niti ne ciljam predvsem na glasno odgovarjanje (čeprav je tudi to pomemben del našega sodelovanja). Sodelovati pri sveti maši pomeni darovati. S kruhom in vinom izročiti Očetu samega sebe, svoje življenje, svoje skrbi in veselje, trpljenje in uspehe. Nato pa po duhovnikovih rokah darovati Očetu Jezusovo Telo in Kri za potrebe sebe in bližnjih, v hvalo in zahvalo ter v odpuščanje naših grehov.

Znani so mnogi evharistični čudeži, ki krepijo našo vero v resnično Jezusovo navzočnost v sveti evharistiji, lani pa sem v Medžugorju na Mladifestu doživel še drugo nenavadno potrditev tega. Verjetno se je že večkrat zgodilo, lansko leto pa sem pri sveti maši tudi sam slišal, kako je prav v trenutku spremenjenja in povzdigovanja, ko je duhovnik dvignil sveto hostijo, nekje v bližini iz nekega človeka, ki je očitno imel težave z obsedenostjo, v grozi zavpil hudobni duh. Jezus ima oblast nad silami teme in jih je premagal s svojo smrtjo, zato ne prenesejo njegove prisotnosti, še manj pa tega, da se njegova daritev tako pogosto ponavzočuje. Sveto mašo neskončno sovražijo, ker jim jemlje duše, ki jih imajo v oblasti.

Zavedajmo se tudi, kako sveti so trenutki, ko prejmemo sveto obhajilo. Vase sprejmemo svojega Stvarnika in Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek. Naša duša se pri tem, po besedah svetega arškega župnika, potaplja v balzam ljubezni kakor čebela v cvet. Zato je še kako primerno in potrebno, da je čakanje v vrsti mirno in zbrano, da prevetemu Zakramentu s priklonom glave izrazimo spoštovanje in ga spoštljivo prejmemo. Najprimerneje je, da se na svoje mesto vrnemo s povešenim pogledom in uživamo v trenutkih blaženosti, ki naj bodo napolnjeni z iskrenim in ponižnim zahvaljevanjem ter zaupnim pogovorom z Jezusom, ki smo ga pravkar prejeli. Nikakor ni potrebe, da bi takoj nadaljevali s petjem, še manj pa, da bi se ozirali okrog sebe. Začnimo zahvaljevanje s svojimi besedami. Naj bo to res iskren in doživet pogovor. Šele nato lahko zmolimo tudi kakšno „naučeno“ molitev.

Ob vsem tem vedno bolj spoznavamo, da so „lepa“ pridiga, petje po našem okusu, imenovanje pokojnega, za katerega smo „plačali mašo,“ in podobno drugotnega pomena. Ne smemo dovoliti, da kaj od tega našo pozornost odvrne od bistvenega. Ne bodimo le gledalci in poslušalci, ampak dejavno sodelujmo pri svetih skrivnostih. Samo tako se bomo vedno bolj prejemali to, za kar je Jezus ustanovil sveto evharistijo. Kempčan namreč zgornjo misel nadaljuje: Zdaj pa je veliko duhovnikov in na mnogih krajih se daruje Kristus, da bi se toliko bolj kazala Božja milost in ljubezen do človeka, kolikor bolj je sveto obhajilo razširjeno po vsem svetu.

Blaž Zorko
Preberite več o avtorju