Teden je naokoli in pričenjamo ga z novim blagrom. Tokrat je na vrsti: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo«. Na ljubljanskih ulicah smo spraševali mimoidoče, kaj storijo, ko so žalostni in kako se počutijo, ko nekoga tolažijo.
Vabimo vas, da tudi vi razmislite o današnjih vprašanjih ter svoje odgovore v komentarjih podelite z nami.
Milosti poln teden vam želimo!
Ekipa #deliJezusa
Meni običajno najbolj pomaga molitev rožnega venca.
O RAZMRŠENA,TOLAŽBE OROPANA !
CITAT IZ SVETEGA PISMA.
TO SEM JAZ .
NIVES PATRICIA OGULIN
Moje žalovanje ne bo nikoli prenehalo. Sprejela sem ga in objela kot svoj križ, v tem križu nesem svojega sina, ki sem ga zgubila v prometni nesreči pred tremi in pol leti. Vem, da sem po tem križu sprejela ljubezen Jezusa Kristusa in da mi ga On pomaga nesti, vem da Njegova Mati razume mojo stisko in bolečino ker je v svojem naročju objela mrtvega sina. To ni konec, to je vera in upanje, da se bomo srečali v Nebeškem kraljestvu. Mir in Božji blagoslov z vami.
Ko sem žalostna se spomnim, da me Bog ljubi! Če potolažim žalostne, sem zadovoljna, ker sem delila svoje upanje, ljubezen z drugim, nenazadnje tudi čas.
V življenju sem doživela različne stopnje žalosti. Ko sem bila v globoki žalosti, nisem ob sebi videla primernega človeka, kateremu bi se zaupala. Zato je v takih trenutkih postajal moj edini zaupnik Gospod, ki je tako postajal zame vedno bolj zaupanja vreden in s tem vedno bolj moj. Na tak način je rasel in še vedno raste moj osebni odnos z Njim. V tem obdobju so me hranili vera, upanje in zaupanje.
Ko v sebi nimaš več moči in se zato z vsem kar si, popolnoma okleneš Gospoda, se ti Gospod podari bolj, kot si si sploh znal in upal predstavljati. Ta Njegov dotik te pretrese do dna in kar naenkrat spoznaš, da si Mu v največji bolečini prepustil vodenje svojega življenja. In sčasoma spoznaš, da je Gospod postal aktiven ustvarjalec tvojega življenja in zate osebno, še kako živ. Ker hrepenim po ohranjanju tako živega odnosa z Njim, Mu zato zavestno namenjam čas, ko Mu izpovedujem svojo dušo, ki tako postaja molitev.
Ko komu pomagam ali koga poslušam, ko je v stiski, imam vedno potem občutek, da sem največ prejela jaz sama in se Mu vedno zahvalim za to. Ko pa imam sama težave in sem žalostna, se v polnosti izročim Jezusu in materi Mariji v predani molitvi.
Kadar sem žalostna in tudi ko sem vesela grem k Mariji molit, pri Njej se umirim.
Ja meni tudi pomaga molitev roznega venca ali kratki vzdihi. Hvala ti Jezus za moc vere.
V mojem življenju je žalosti kar veliko. Ko sem doživljala ločitev zakonske zveze sem bila zelo žalostna. V žalosti se najraje pogovorim z Gospodom. Pri njem najdem dovolj tolažbe in miru. V pesmi najdem tudi dovolj spodbudnih besed.
“Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi”, Kadar sem žalostna, grem v tišino, zapišem vso bolečino v svoj dnevnik, grem v naravo in svojo bolečino izjočem in se pogovarjam z mamico Marijo, ki jo prosim, da mojo bolečino izroči svojemu sinu. Kadar pa je žalost še globja, pokleknem pod križ ali Marijin kip in izjočem svojo bolečino, svojo majhnost, se priporočam še svetniku, ki mi je blizu in angelu varuhu. V svoji žalosti in tišini-molitvi, spoznavam, da je to za mojo duhovno rast, da stopam korak za korakom višje in višje, do vrha, če vztrajam in spoznavam, da je vse to bilo potrebno.
Zakaj sem žalostna?
Zato, ker me je nekdo prizadel, ranil moje dostojanstvo. Ker trčim ob lastne meje nemoči. Moje želje ostajajo neuresničene. Marsikaj bi želela narediti v dobrem smislu, od tega mi uspe le kakšen odstotek. Žalostna sem zaradi minevanja, ker izgubljam ljudi, ki sem jih imela rada. Žalostna sem zaradi krivic v svetu, neenakosti, zaradi trpljenja, bolezni, nemoči …
Za marsikatero žalost je dovolj, da se pogovorim z osebo, ki mi je blizu. Za večjo, resnejšo žalost pa to ni dovolj.
Takrat se v Duhu obrnem k Bogu. V molitvi, pogovoru z Njim, ob prebiranju psalmov zopet prejmem moč in tolažbo, ki je svet ne more dati.
On je prava tolažba in smisel, ki ozdravlja korenino žalosti.