Na današnjo 2. postno nedeljo spremljamo dogajanje na gori, kjer se Jezus pred očmi svojih treh učencev spremeni. Vsak izmed nas ima nešteto razlogov in izgovorov, zakaj se ne bi podal na goro. Vendar ko enkrat prispeš tja, spoznaš Jezusa in spoznaš sebe, takšnega kot si. Ker pred Bogom vse nepomembno preprosto odpade. Ostane le bistvo.
Izziva:
- Br. Luka Modic nas nagovarja, da razmislimo, v katere odnose moramo vložiti več truda, da pridemo na goro. V tem tednu si prizadevaj za izboljšanje odnosov z enim izmed svojih bližnjih.
- Bog Oče tudi tebi vsak trenutek pravi: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči!« V osebnem pogovoru z Bogom skušaj ozavestiti to neskončno Ljubezen, ki jo ima On do tebe.
Ljubezni polno nedeljo!
Ekipa #deliJezusa
Tako kot pravi br. Luka: nabirajmo si kondicijo pred zadnjim vzponom na goro Golgoto. To vam povem iz izkušenj: imam hude bolečine, ki jih tudi močna protibolečinska terapija ne utiša. V takem stanju človek v odnosu s seboj, z drugimi in Bogom (če seveda veruje vanj, kar je pa v stanju hudih bolečin zelo težko) hitro zapade v nestrpnost, nepotrpežljivost, zadirčnost, vase zagledanost, samopomilovanje. Še težje je, če je človek že po naravi zadirčen, jezljiv, sebičen, nepotrpežljiv. Pri takem človeku bolečina, strah, da ne bo nikoli popustila, nevera le še potencirajo njegove “negativne, temne” plati. Zato je pomembno, da vztrajam na poti osebne preobrazbe v dobrega, poštenega, ljubečega, klenega, prijetnega človeka že veliko prej, kot bolečine presežejo lestvico zdravega kmečkega razuma, dobrega, plemenitega srca in zavedanja Božje ljubeče sočutne bližine. Že prej začnem graditi, utrjevati in še močneje razvijati ljubeče, sočutne, prijetne odnose s seboj, Bogom in z bližnjimi. Moliti začnem prej kot bo kletev prišla iz mojega srca, iz mojih ust v moja, tvoja, Božja ušesa. Če ne, me loči le skromna, tanka koprena na poti do zla. Marsikdo pravi: molil bom, ko bom star in bolan. Pa mu rečem: ko bo enkrat vlak molitve v daljavo odhitel, ga ti ne boš več dohitel. Amen! Uspešen, plodovit pohod na goro vam želim!
O, kako dobro je brat povedal. Ni treba nič dodati. Čudovito, tako ja.
Točno tako. Ker hoja na goro te že sama očiščuje, prečišuješ namen, trudit se moraš za dostop oz da prideš v stik z bližnjim, npr. če želiš poglobiti odnos z njim. In ko se trudiš z zavedanjem, da si božja hči /sin, potem je to drugače. Verjemi, ljubljena hči/brat. Postaneš drugačen in tudi čutiš se vrednega in druge potem vrednuješ drugače zato, ker si sam pomemben, v božjih očeh.
Važen je tvoj namen, prepričanje o sebi, o Jezusu, s katerim se želiš družit in to je to.
Potem pa začnimo. Lahko že nocoj oz. sedaj, ni prepozno. Pa jutri vajo ponovimo in kot tisti tekač na dolge proge ali kratke, kamor želi uspeti, mora trenirat. Brez treninga tudi tebi žal ne bo uspelo. Navadit se moraš na božji ljubeči pogled, zato ga vsak dan glej v oči in poslušaj, kaj ti želi povedat….pa boš začuden, vzhičen, šel boš ven iz sebe do drugega, ker mu boš želel sporočiti to božjo ljubezen, ki v tebi prekipeva. Kot Samarijanka npr.
Lep in uspešen začetek, pogumno nadaljevanje, če smo začeli in vztrajanje v ljubečem pogledu našega Velikega brata Jezusa. Moč je v tem, da delimo to ljubezen izlito v naša srca z drugimi….
Hvala br. Luka za tale nagovor, ki se me je globoko dotaknil. Hvala, ker si orodje v Božjih rokah.
Vse dobro.