Post, odpoved, hujšanje, zdravje, lepa postava … v sodobnem svetu so te besede neločljivo povezane. Post, h kateremu smo kristjani povabljeni v tem času, pa je drugačen. Zato je potrebno, da to ozavestimo. Da ugotovimo, kaj krščanski post je in kaj ni. Ob vsem tem pa se moramo zavedati, da postni čas ni namenjen sam sebi, ampak je namenjen predvsem pripravi na praznovanje, ki sledi, na veliko noč.

Zato je že zdaj potrebno premisliti, kaj pričakujemo od postnega. Lahko se zgodi, da imamo za veliko noč »poln kufer« posta, ker se postnih sklepov držimo zaradi sklepov samih. Ali pa ker jih vzamemo kot preizkus samega sebe. Tako nam velika noč pomeni le veselje, da se je končno končalo mučno preizkusno obdobje. Drug zgrešen način dojemanja posta je, če pričakujemo, da bomo z obilico molitve, nerazumnim stradanjem in fanatičnim izpolnjevanjem dobrih del v 40 dneh dosegli svetniško popolnost in prejeli vse mogoče Božje darove.  Velika noč v tem primeru pomeni samo razočaranje zaradi neuspeha. Na take načine zgrešimo pomen posta, še mnogo bolj pa spregledamo veličino velike noči.

Bistvo posta zelo lepo izrazi prvo berilo na pepelnico: »Zdaj govori Gospod: Obrnite se k meni z vsem srcem! (Jl 2, 12)« V središču je naš odnos z Bogom. Spreobračanje, obračanje srca k Njemu. Molitev, odpoved, dobra dela in podobno so koristni pripomočki, ki nam pri tem pomagajo. Z njimi zadoščujemo in izražamo obžalovanje grehov, ki so ranili naš odnos z Bogom in bližnjimi. Obenem nam tudi pomagajo pri obnavljanju ter rasti teh odnosov. Predvsem se moramo zavedati, da rast našega odnosa z Bogom nikoli ni neposreden produkt naših prizadevanj, ampak zastonjski dar Božje milosti. Vse, kar sami vložimo, pa je le odpiranje srca za sprejem tega, kar nam On daje.

Ves čas posta je v ozadju prisotna tudi misel na Jezusovo trpljenje in smrt, v zadnjih dveh tednih (od tihe nedelje naprej) pa tudi jasno stopi v ospredje. Ta povezava je zelo smiselna, saj je za odnos z Bogom Jezusova daritev bistvenega pomena, ker uničuje greh, ki rani odnos.

Postni čas pa dobi svoj pravi pomen šele, ko nanj pogledamo v luči velike noči. To je osrednji praznik naše vere, ko praznujemo bistveno: Jezus, ki je umrl za naše grehe, JE VSTAL. Prav je, da se na tako veliko praznovanje pripravljamo s postnim časom.

V njem postopoma vstopamo v doživljanje Kristusove odrešenjske skrivnosti. Začne se z večerno sveto mašo na veliki četrtek in traja prek velikega petka in velike sobote do večernic na velikonočno nedeljo. Torej od četrtka zvečer do nedelje zvečer. Višek doseže pri velikonočni vigiliji, ko se začne velikonočno praznovanje. To obdobje je vrh cerkvenega leta. Vse je usmerjeno vanj in vse iz njega izhaja. Zato je primerno, da se nanj po svojih močeh pripravimo in ga v vsej polnosti doživimo.

Vsak dan velikonočnega tridnevja nosi bogato vsebino, kar se izraža v bogoslužju posameznega dneva. Samo kdor je ob Jezusu, ko postavi sveto evharistijo, kdor ga spremlja v vrt Getsemani in na zaslišanja ter v ječo, kdor z njim trpi in pusti, da ga pretrese njegova smrt, kdor joka ob njegovem pogrebu in obiskuje njegov grob, samo ta lahko resnično doživi radost Jezusovega vstajenja na veliko noč. Sicer pa je, kakor da nima česa praznovati.

V tem postnem času bo zato vsak torek objavljen članek, ki nas bo vpeljeval v skrivnost posameznega dneva velikonočnega tridnevja. Ker bodo članki razporejeni čez ves post, bo tako dovolj časa za večkratno premišljevanje, dobro pa jih bo še enkrat prebrati tik pred samim praznovanjem. Za vsem tem je želja, da ne bi spregledali globoke vsebine in vsestransko bogatega obredja teh svetih dni. Kako naj sicer živimo svojo vero, če nismo z vsem srcem prisotni, ko se odvija bistvo tega, kar verujemo?

V postnem času vam želim obilja Božje bližine, ob koncu pa doživetega praznovanja skrivnosti vere.

Blaž Zorko
Preberite več o avtorju

Viri slik: