Skozi vso zgodovino nas hudi duh vabi v skušnjave. Ponuja nam laži in upa, da se jih bomo oprijeli. Izziva nas in nikoli ne odneha. Ja, izredno je potrpežljiv. Hranijo ga naši padci, naš obup. Jezus se je za 40 dni umaknil v puščavo.
Pojdimo v tem postnem času z Njim in okrepimo našo vero, strimo moč hudega duha. Če v boju s hudičem na pomoč pokličemo Jezusa, se nimamo česa bati.
Izziva:
- Spomni se svoje največje življenjske preizkušnje, svoje največje borbe. Mogoče celo borbe za svojo vero. Zahvali se, da si jo lahko z Njegovo pomočjo prebrodil.
- Jezusu je bil odnos z Očetom nekaj najpomembnejšega. Kakšen pa je tvoj odnos z Očetom? Zmoli Očenaš in desetko Zdravamarij in se Očetu zahvali za Njegovo ljubezen.
Blagoslovljeno nedeljo!
Ekipa #deliJezusa
Ja, vsa moč in pomoč je od zgoraj, od Očeta Luči in ni druge resnice.
Vse drugo je laž, in šele če spoznaš to resnico, ki te osvobaja, potem veš, kaj je laž, da se lahko izogneš. Kar se da, ker kot božji otrok imaš direkten dostop do Očeta in ko smo odkupljeni za drago ceno. Ni je čez to resnico. Iz tega živim vsak dan in se čudim, kako je ta naveza z Očetom luči močna, kako me privablja vedno znova v svoj objem, dobrote, lepote in resnice.
Šele ko sem se tega zavedela, da sem hči božja, kraljevskega dostojanstva se je meni v celoti spremenilo življenje. O, da bi vsi to vedeli, izkusili in sledili Očetu, ki je dober, ljubeč.Amen.
Ne kazni želen in ne vem še kaj….kot so nas učili tudi.
Lepo nedeljo.
Cvetka.
Morda ima kdo kakšno idejo, kako bi te tri skušnjave iz današnjega evagelija “prevedli” v današnji čas?
Pri prvi skušnjavi:
– Če si Božji sin … – mi vsi smo Božji otroci, torej ta skušnjava lahko velja vsem nam –
– … reci tem skalam, naj postanejo kruh … – Jezus je bil lačen, torej Mu je hudi duh ponudil nekaj, kar je bila tedaj Jezusova potreba (po človeško rečeno)
In Jezusov odgovor: Pisano je: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« nam pove:
– oboje nam je potrebno – materialni kruh in kruh Božje besede, vendar pa se je Jezus tu odločil za kruh Božje besede, kar naj bi vedno dajali v ospredje, saj nekje drugje pravi: Iščite najprej Božjega kraljestva in VSE OSTALO VAM BO NAVRŽENO.
Kako bi torej lahko premagali prvo skušnjavo iz evangelija v našem življenju?
Naših potreb je veliko, vendar pa ali vse to, kar želimo, resnično tudi potrebujemo?
Če resnično potrebujemo, nam bo dano, če najprej slavimo Boga in se mu zavaljujemo in iščemo Njegovo kraljestvo, če pa nam je kakšna naša potreba ali želja v škodo pa nam ne bo dana, za kar se spet lahko zahvaljujemo Bogu.
Kaj naj bi mi povedala prva skušnjava? Jaz morda to razumem tako, da četudi morda lahko kaj storimo sami za svoje potrebe izven normalnega konteksta, naj raje zaupamo Bogu, da to stori za nas?
Pri drugi skušnjavi mi je zanimivo to, da hudič Jezusa skuša z besedami iz Svetega pisma, ko pravi:
– … pisano je, angeli ga bodo nosili, da z nogo ne udari ob skalo …”
– kar mi pove, da hudi duh lahko zlorabi tudi pisano Božjo besedo in jo uporabi za zavajanje in za lastno korist – in lahko potemtakem tudi na podlagi Božje besede marsikoga zapelje v greh. Ali pa morda nimam prav’?
Jezus mu seveda odgovori ravno tako s pisano Božjo besedo:
– … pisano je tudi, ne skušaj Gospoda, svojega Boga …
Tu se, kot jaz razumem, izbira med dvema Božjima besedama, obe sta zapisani in ker sta obe Božji besedi, obe zagotovo držita. Vendar, pa kot jaz razumem, je tu Jezus razločeval in izbral eno izmed njiju – na podlagi dejanskega stanja trenutne situacije. Zagotovo ni bilo nobene resnične potrebe, da se Jezus vrže iz vrha templja, da dokaže -kaj? Jezus na kar nekaj mestih v svetem pismu pravi – ta hudobni rod zahteva znamenje … ne bo se mu dalo drugo znamenje kot znamenje Jona …
In tretja skušnjava iz evangelija je morda najlažje razumljiva, pa je lahko med temi tudi najtežja.
Zakaj? Oblik zapeljivosti in bogatva ter slave sveta je … nešteto – od denarja, kariere, hobijev, hrane, človeka, naših miselnosti in prepričanj, odvisnosti od česarkoli, do naših hrepenenj po slavi, po odobravanju, po hvali, po moči, po oblasti… torej od materialnih potreb do duhovno sprevrženih predstav in želja – pravzaprav, vse kar postavimo pred Boga, je naš malik in tudi nezaupanje Bogu je lahko naš malik in vse, česarkoli se trdno oprijemamo, pa ni od Boga.
Kako naj torej razločujemo Božje kraljestvo od kraljestva sveta? Vemo, da je Božje kraljestvo duhovno, vendar tudi na duhovni ravni obstajata dobro in zlo, celo več, včasih to, za kar mislimo, da je dobro, prihaja od zla. Kako naj bi torej zagotovo vedeli, da delamo prav? Kaj je tisto merilo, ki nam pove, kaj je dobro in kaj je zlo? Jezus na nekem drugem mestu sicer pravi kako naj razločujemo, ko reče: vsak duh, ki pravi: Jezus je Gospod, prihaja od Boga in vsak, ki tega ne more reči, ni od Boga. Kako naj ta izrek uporabimo pri tej skušnjavi? Čeprav se mi morda sedaj poraja ideja, da je Jezusu HUDI DUH rekel, naj pade predenj in ga moli, torej je to zagotovo duh, ki ne more reči Jezus je Gospod, saj zahteva, da se slavi njega samega. Lahko to prevedemo kot naš egocentrizem, ko sebe postavljamo v ospredje namesto Boga – ali kot močno prepričanje, ko sledimo besedi koga drugega, ki ni od Boga, pa morda tega ne vemo? Morda ravno zato, ker tega ne vemo, bi morali vse darovati Bogu, kajti Jezus je Gospod in on naj vodi in odloča o našem življenju. Kako bi lahko to zagotovo pravilno razločevali?
Morda sem pa spregledala prvi stavek pri tretji skušnjavi, ko Jezus najprej reče: Poberi se, satan … in bi bilo to vodilo – in bi bilo potrebno torej najprej Gospoda prositi, naj odstrani skušnjavo in hudega duha in ga nato povabiti, naj On vodi in odloča, ker je On naš Gospod …?
Na koncu je morda ta tretja skušnjava še najtežje razumljiva.
Morda pa ima kdo navdih Svetega Duha in bi povedal ter razložil, kako naj te tri skušnjave konkretno prestavimo v današnji čas.