»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Te Marijine besede je evangelist Luka zapisal v današnjem evangeliju. Prek nadangela Gabrijela vstopa Bog v Marijino življenje nenadoma, nenapovedano. Marija, preprosto dekle iz Nazareta, v ljubezni sprejema Božjo voljo; ne razume še, angela vprašuje, vendar veruje, upa in ljubi. Bog ji daje ogromno, največjo vlogo: postala bo Mati Odrešenika.

Zgovorna je tudi narava Dogodka samega. Ko je prišla polnost časov, se Bog učloveči po Mariji, revnem dekletu. Najvišji Bog, Kralj vsega stvarstva, na Zemljo ne prihaja kot kralj, temveč kot revež. Že izbira Marije, preproste, bogaboječe dekle iz ubožnega mesteca Nazareta, je nadvse zanimiva. Daje nam vedeti, da Bog ne izbira po naših merilih: po bogastvu, po moči, veljavi, vplivu … Prav tako je, ko pride nadangel Gabrijel k Mariji, ne sili – sporoča ji: rodila boš Božjega Sina, toda še prej moraš dati svoje privoljenje. ‘Zgôdi se!’ je njen odgovor. Morda bo kdo rekel, da izrekam bogokletje, toda zdi se mi, da si tako vendar smemo Marijo, preprosto dekle pred največjo odločitvijo zgodovine, predstavljati tudi kot: nekoliko naivno. Ne mislim tega v onem slabem smislu, temveč v njeno in naše dobro. Kajti verovala je in to je bilo bistveno. Ni razumela, je le pristala!

‘Na prvo žogo’ bi si drznili reči, da deluje zgodba današnjega evangelija nekoliko zavajajoča glede na vsebino današnjega praznika. Praznik Brezmadežne, nam pade na pamet, vendarle govori o Mariji, ne pa o Jezusovem spočetju! Praznik govori o tem, kako je bila Devica Marija v trenutku svojega spočetja, v trenutku, ko jo je Bog ‘stkal v materinem telesu,’ po Božji milosti obvarovana izvirnega greha in njegovih posledic. Marija je … Brezmadežna!

Toda v resnici zlahka vidimo, da je ta njena bistvena lastnost, torej brezmadežnost, prav najlepše poudarjena v trenutku, ko je po oznanilu nadangela Gabrijela postala Božja Mati. Njeno celotno življenje, pot in oseba doživijo svoj vrh v tem trenutku. Njena brezmadežnost je prav v tem, da je, ker je ne vežejo spone greha, popolnoma svobodna, popolnoma odprta Božjemu delovanju, Božji milosti! Njena pritrditev Bogu je tako velika, tako brezmejna, da zahteva ‘celega človeka’ – to je lahko le Brezmadežna. Je kot čist bel list, na katerega Bog piše svoje ljubezensko pismo človeškemu rodu.

On pa ‘piše’ in deluje: po njej, po njenem privoljenju in svobodi, nas odreši! Njena ponižnost odtehta napuh Adama in Eve – ker se je Bogu popolnoma predala in mu dovolila delovati. Bog pa kaže v teh trenutkih svojo nežno plat. K sodelovanju namreč povabi človeka, žensko in prek nje celotno človeštvo. Učloveči se lahko le preko njenega privoljenja, Ona resnično postane Božja Mati. Naposled pa: človeštvo tako močno ljubi, da nam daje Bog po Mariji na razpolago sebe samega! Danes se lahko tako že vnaprej veselimo Odrešenikovega rojstva čez dobra dva tedna: Brezmadežna in njeno svobodno privoljenje sta bila nujna, da bomo takrat radostno položili Gospoda v jaslice.

Toda kaj brezmadežnost pomeni nam, ki klecamo pod težo svojih nepopolnosti, ki smo ujeti v spone svoje grešnosti …? Kako smo mi, tako nepopolni, podobni Mariji? Vse to nas muči, ker pozabljamo, da je bila tudi Marija v resnici ‘samo’ človek, s svojimi skrbmi in strahovi. Angel jo namreč v današnjem evangeliju tudi bodri: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu.« S temi besedami bodri tudi nas: ne boj se, Bog te ljubi, si v Njegovi milosti! Angel ne pravi: naredila si to ali ono in sedaj si zaslužiš Boga roditi! Ne, Bog je tisti, ki vse objema s svojo milostjo, Bog je tisti, ki se nam približa. On te sprejema takega kot si, On te je ustvaril z vsemi tvojimi lastnostmi, On te je na križu odrešil in s krstom nadte izlil svojo milost in ti izbrisal grehe. V trenutku, ko si bil oblit s krstno vodo, si postal Njegov otrok, tak kot Marija, ‘svet in brezmadežen’ (Ef 1,4). Četudi si kasneje zataval, te v ljubezni, po zakramentu svete spovedi, sprejema nazaj k sebi: ker te ljubi!

Če nam Brezmadežna kaj kaže, nam kaže na neskončno Božjo ljubezen in če nas česa uči, nas uči, da se moramo Bogu samo prepustiti. Resnično, ti sam si dovolj, ustvaril te je takega kot te je hotel, sedaj pa dovoli, da preko tebe prinaša sebe v svet, da po tebi dela čudeže! Dovoli, da se tudi vate in preko tebe v svet izlije Božja milost! Bistvo adventa je ravno v tem, da pripravimo svoja srca na prihod Boga: ne samo na svet, temveč v vsakega izmed nas. Bog ljubi in se nam razodeva – ponuja nam, da ga svobodno sprejmemo v svoje srce. Vabi nas, da mu sledimo v ljubezni do Njega, sebe, bližnjega. Kakor Bog ljubi, smo tudi mi poklicani k dobrim delom za druge. Marija je v največji nesebičnosti rodila Odrešenika za vse ljudi. Njen zgled je luč, ki nas vodi na poti k Bogu.

»O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«

Domen