Velikokrat v svojem življenju prideš v situacijo, ko je nekdo od tvojih znancev v težki preizkušnji. Ko potrebuje pomoč, pa sam ne veš, kako mu lahko pomagaš in kaj naj narediš. Ko si tudi ti nemočen.
Takrat je pomembno, da si ob njem ter ne ignoriraš njegovih težav, bolečin in stisk. Dovoliš mu, da o njih govori. Ti pa poslušaš. Ni potrebno biti terapevt, najboljši govorec in svetovalec. Že to, da si tam, da se mu ne izogibaš, je veliko. Pomembno je, da si zraven. Da si PRISOTEN. Kot je bila Jezusova mati Marija ves čas prisotna ob svojem Sinu – tudi v trpljenju.
Izzivi:
- Bogu se zahvali za vsako priložnost, ko si lahko nekomu bil v oporo.
- Če imaš v tem trenutku koga, ki potrebuje tvoj čas, mu ga z veseljem daruj.
- V molitvi priporoči Jezusu vse, ki so v težkih preizkušnjah. Naj ne obupajo, saj jim Jezus pomaga nositi njihov križ – njihovo preizkušnjo.
Pojdi pogumno v današnji dan! :)
Ekipa #deliJezusa
Ja res lep komentar, kako pristopiti človeku, prijatelju, ki je v stiski, res je, če si ob njem je to že zelo veliko.
IZPOVED SE ME JE DOTAKNILA. RES JE, BOG JE TAM, KJER JE NAŠE SOČUTJE. POTREBNE SO MAJHNE STVARI, MALO BESED IN VELIKO SRCA.
Ja, točno tako, super povedano, prisotnost je zelo pomembna in zavedanje.
S tem si veliko olajšamo sebi življenje in živimo sedaj, uživamo in polno izkoristimo življenje in smo dejavni.
Saj če samo sanjamo, kaj bo, je tudi dobro, ampak sedanji trenutek uide lahko. Če pa se držimo v preteklosti smo obremenjeni, ker nismo spustili iz rok, česar nimamo in smo dvakrat prazni. Oropani sedanjega trenutka in s preteklim obremenjeni hodimo po svetu…
Torej čimprej se “zbrati” in uspešnost bo tu. Zbranost in urejenost sta res edina aduta, brez katerih ne moremo kaj večjega doseči. Če nismo disciplinirani daleč ne pridemo v kakšni nalogi, službi, šoli, študiju….
Hvala za zelo pomembno spodbudo, Jan!
JAN
Tako je bilo ime najstarejšemu sinu izmed petih otrok, ko jim je v 45 letu starosti umrl oče.
Včasih je bila ura polpet zjutraj, včasih tri ponoči, ko je zazvonil telefon. Ker sem rahlega spanja, se takoj prebudim.
Vedno sem se oglasila. Bogu hvala. Obiskala v bolnici.
Ko je občasno še prišel iz bolnice, se je rad pripeljal na kavo.
Bila je nedelja, ko sem se odpravljala k pozni Sveti maši.
Prišel je. Skuham kavo, ki jo popijemo v troje.
Že, ko se je samo naslonil na stol, ga je zadaj nekaj zabolelo…
“Bi morda ostala danes doma,”me prešine, ko mi pravi: “moli še za mene, moli za nas!!!
Glede na to, da je hodil poredko k maši, me je njegova PROŠNJA prešinila prav do kosti.
POGLEJTE, KAKO VELIK JE NAŠ BOG, NAŠ GOSPOD, NAŠ JEZUS, KI NIKOGAR NE PUŠČA SAMEGA!
TAKO MOGOČNO, MOČNO USMILJENJE SE JE DOTAKNILO NJEGA IN MENE.
Imela sem to možnost, da sem to storila. Molila!
Ko sem se vrnila domov, ga ni bilo več. To je bil eden izmed zadnjih obiskov, ko je še lahko vozil avto.
Ura je odbila pet, ko je spet zazvonilo…
Na hitro se odpravim, spotoma pokličem v službo, da bom malo zamudila.
Zbrali smo se ob njegovi smrtni postelji.
Vprašam soprogo, če ga lahko pokrižam.
“Ja, vežda,” mi odgovori, nato me močno objame.
SOLZE,…
Vse nas je zajela dolga TIŠINA.
Vprašam, “če bi molili”…
Kretnje so povedale vse.
Pa smo molili za večni mir in pokoj.
To je bila moja zelo močna izkušnja, ki je tudi drugim pokazala, kako nemočni in majhni smo,
pa tako veliki pred Bogom.
Hvala Jan, da si delil z nami iskušnjo med življenjem in smrtjo.
Petinštirideset minut je CELA VEČNOST, zato Bogu hvala.