Zakaj človek potrebuje živeti v skupnosti? Česa se lahko naučimo z življenjem v skupnosti? Kdo smo? Kaj je naše poslanstvo na svetu? Kako pomagati drugim? Učimo se predvsem iz svojih napak in tudi napak drugih. Tako lahko z medsebojno pomočjo in zaupanjem postajamo boljši.
Ena najpomembnejših skupnosti v kristjanovem življenju je Cerkev. V tej skupnosti je Bog tisti, ki mi kaže ogledalo. Je tisti, ki me prisili, da se poglobim v samega sebe. Bog mi pokaže, da sem ljubljen in dragocen v njegovih očeh. Kaže mi, kako lahko v tej skupnosti pomagam svojemu bližnjemu na poti do Njegove slave in ga obdarim s tem, kar mi je Bog podaril.
Izzivi:
- Razmisli, kako se ti vključuješ v skupnost katoliške Cerkve.
- Ko danes zagledaš prijatelja v stiski, mu pomagaj in bodi njegova opora.
- Zmoli desetko rožnega venca za vse, ki so se oddaljili od Cerkve, da bi ponovno našli pravo pot v življenju.
Želimo ti milosti poln dan!
Ekipa #deliJezusa
Zahvala in pohvala vsem snovalcem teh izvrstnih in preprostih “iskric”, ki vzigajo.
B.B. Zorka M.
Kot živi član te Cerkve lahko nekaj naredim, sem kanal, po katerem teče Božja moč, BOg dela po meni lahko le tako.
Živi pa sem, če sam znam izročat svoje težave Bogu, če pustim ponižno, da On vodi moje življenje. Zahvaljujem se vsak dan za vse, da bivam, predvsem za življenje, ki mi je dano, meni osebno. Če ne znam tega cenit in da vem, da vem, odkod sem in karm grem, da grem k Očetu! Da sem sin/hči tega Očeta, da posedujem dediščino njegovo, da imam dostojanstvo, ki mi pripada v Njem!
No če se to zamislim je zadosti, da hodim kot maneken/manekenka pokončno.
Pa da danes res v srcu zmolim zase v zahvalo in za vse, ki bom srečal in bodo prišli predme naključno, da bodo to občutili v meni.
Hvala za iskrenost. Sočutnost in prizanesljivost sta tudi tako važni, da znamo biti ob drugem. Morda ne zna in ne more povedat svojih težav, pa ko smo taki, mogoče začuti, da obstoja to, ta ljubezen, ki je vez med nami.
Veliko je danes psihičnih težav, motenj, na vsakem koraku srečuješ ljudi, ki so depresivni in v ozadju s težjo motnjo! Ni vse nerešljivo, veliko je treba pogovora, odprtosti, da si pomagamo, da bo lažje prenesti težave, ki so hude za človeka, ko je stiski, mogoče zanj nerešljive!
Hvala za delitev plemenitih misli in poguma.
Veselje v meni ni pusto, saj vsak dan spoznavam kako dober je
B O G!
Zakaj? Ker me vsak dan nauči nekaj novega.
Torej sem polna napak. Joj? kaj pa zdaj?
Pa si rečem, da nič hudega to ni, saj se hvala Bogu v SKUPNOSTI živi.
“In ko pademo not, smo preprosto dobri.”
Hvala vsem BOŽJIM PASTIRJEM, ki zmorejo “obvladovati in bogatiti to skupnost.”
Zato rad molim za VAS.
Blagoslovljen milosti povn naj bo ta postni čas.
Slavica