Človeka vsak dan spremljajo opozorila in svarila. Pa naj gre za otroške igrače, težke stroje, prometne znake, opozorila na hrani … Opozorila pa najdemo tudi na duhovnem področju. Sveto pismo je polno zgodb, ki skušajo učiti, kaj je prav in kaj ne, da bi bralec prišel do te modrosti. V teh zgodbah tudi Jezus velikokrat povzdigne glas, ko želi opozoriti na nevarnost. Takšno svarjenje vrže človeka iz svoje lagodnosti in mu da misliti. Namen je, da bi razumeli, zakaj se Bog sklanja do nas in nam preko Jezusa, prerokov in tistih, ki nas imajo radi, posreduje opozorila. Svarila pa niso zaradi praznih stvari, ampak zato, ker nam Bog želi dobro in nas želi posvariti pred nevarnostjo. Ta skrb izhaja iz čiste ljubezni, ki jo čuti do nas. Ljubezen pa nas bo pripeljala do cilja, ki je večno življenje.
Jezus nas tudi v današnjem evangeliju opomni: “Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel” (Mt 5,17). Govori nam, da je prišel, da se izpolni Božja volja, zato mu moramo slediti in njegove besede postaviti v središče našega življenja.
Izzivi:
- Razmisli, kdaj si nazadnje prejel kakšno svarilo od človeka, ki te ima rad. Kako si nanj reagiral?
- Danes bodi ti Božje orodje in opomni nekoga, za katerega misliš, da ne dela prav.
- Z molitvijo prosi Boga odpuščanja za vse trenutke, ko si preslišal njegovo svarilo in si ga ignoriral.
Želimo ti modrosti poln dan!
Ekipa #deliJezusa
Bog daj, da bi znali z njegovo občutljivostjo, tenkočutnostjo, ljubeznijo posvariti in povedati, ko kaj gre narobe. In to je prav najbolj pomembno, ko svarimo, bližnje in te, ki imamo radi.
Vedeti moramo, da iz ljubezni smo tudi mi biliposvarjeni, ali pa smo to čutili? Če smo smo se spremenili, čene pa ne, ker ljubezen je potrpežljiva in ni ranljiva, je nežna in čisto potiho pride, ne z gromskimi strelami.
Pride lahko s spomladanskim ponovnim ptičjim petjem, ki je letos spet začelo povedati, da se ptiči veselijo življenja, tudi v mestu ga je čutiti in naravo, ki se prebuja, ki kar kriči, diši po pomladi in dehti. To nam daje upanje, da je zame ljubezen, da imam cilj, da me čaka Oče, da imam brate in sestre, s katerimi gremo naprej proti cilju, ki je za vsakega enkraten. Da se tudi jaz veselim življenja v polnosti, v obilju, kot ga je v meni seme zasejalo pri krstu, iz tega božjega semena more nekaj božjega zrasti. Če posejem korenček vem da ne bo čebula zrasla, je tako?
Da čutiti, da sem pomemben, da je meni namenjeno hrepenenje od zgoraj, da sem tu z namenom, od Očeta poslan in da me ljubi, takega kot sem, ni mi treba ugajat nekim standardom, da bom dober. Oče, ki je dober me je dobrega ustvaril, lepega in plemenitega in z njegovim dostojanstvom sem postal po krstu tudi jaz njegov, ti si moj, pravi! Kaj to pomeni meni: ti si moj! A ni to dovolj, da premišljujem cel dan in vsak trenutek. Če mi to človek reče, kaj šele Bog! kako se počutim?