Naši predniki so vse svoje dragotine, ki so si jih ob težaškem delu pridelali, skrbno varovali in prenašali iz roda v rod. Ve se, da oblačilo, orodje ali pohištvo ni bilo namenjeno kratkotrajni uporabi in “metanju stran”, kakor je to značilno za dandanašnjo družbo, ki jo je sv. oče Frančišek poimenoval kar “kulturo odpadka”, temveč so se bolj kot mi zavedali prave cene darov narave in dela človeških rok – zavedali so se, da je Bog stvarnik vsega in da vse bogastvo prihaja od njega. Zavoljo tega so se zelo trudili, da so predmete varno shranili, navadno v lesene skrinje v kmečkih izbah. Običaj uporabe skrinj je razširjen širom naših dežel in skrinje so prekrasen etnološki spomin na naše prednike, njihov način življenja ter njihov svet vrednot in kulture. Ker so se zavedali vrednosti stvari v skrinji, so slednje same po sebi postale družinska dragocenost in bile tako navadno krasno poslikane, pogosto z podobami svetnikov. Kot ponos so na vidnem mestu krasile družinska bivališča.

Sinoči, ko smo bdeli in pričakovali današnji praznik, smo v prvem berilu poslušali, kako zelo so se Izraelci veselili Skrinje zaveze, prebivališča Boga v njihovi sredi, torej dejanske navzočnosti Vsemogočnega sredi vsakdanjega sveta. Skrinja je bila njihova največja dragocenost, saj so vanjo “zaprli” plošči z zapovedmi. Zdelo se jim je, kakor da so s tem nekako “ujeli” Boga, ga naredili za “svojega” Boga in se ob Njem, v podobi skrinje, zbirali kot narod; dediščina Izraela, kot pravi 16. psalm (”Gospod, ti si delež moje dediščine!”), prav tako “zaprta” v skrinji, pa je sam Gospod Bog. Skrinja je dokaz Gospodove bližine Izraelu in vir njihove radosti.

Davi pa se je v berilu podoba spremenila: nebo se razpre, razodene se Božje veličastvo in njegova skrinja zaveze … Bog torej prebije to razdaljo med seboj in človekom ter še na vidnejši način pokaže svoje obličje, ki ga je Izraelcem že približal preko skrinje zaveze – Bog ni ujetnik nekega rituala, ni ”ujetnik skrinje”, temveč je mogočen vladar vesoljstva. Sredi te drame pa se pokaže veliko znamenje: ”žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.” (Raz 12, 1) Na nebu se prikaže Mati, ki rodi Sina, in stre glavo kači. To, da se Marija v Razodetju kaže ob podobi Skrinje zaveze, ni slučaj: Marija sama je nova, prava in resnična skrinja zaveze, saj nosi živega Boga. Sv. Atanazij pravi o Božji Materi: ”Od vseh si večja, o Skrinja zaveze, obdana s čistostjo in ne z zlatom! Ti si skrinja, v kateri je zlati vrč s pravo mano, to je z mesom, v katerem prebiva božanstvo.”

Evangelij, ki sledi, potrjujejo to podobo: poslušali smo zgodbo o Marijinem obiskanju Elizabete. Marija, kot prava skrinja zaveze, ki nosi najdragocenejši dar, ni nekaj, kar bi se moralo ljubosumno varovati, zaklepati in skrivati pred ljudstvi. Ne! Marija in njen Sin sta tu za ljudi, njeno temeljno poslanstvo je, da gre med ljudmi, da jih osrečuje. Tako kot je skrinja v včerajšnjem berilu razveseljevala kralja Davida in Jeruzalem, Marija s svojo prisotnostjo razveseli Janeza v materinem telesu. Marija se ne zapira v tempelj pred očmi ljudi, temveč gre, kar ”odhiti”, v svet, k ljudem, ki čakajo odrešenja. Marija ni tako kot Skrinja zaveze del najsvetejše in najskrivnostnejše liturgije jeruzalemskega templja, temveč je tako kot kmečke skrinje po naših slovenskih domačijah v naši sredi, med ljudmi, skozi stoletja … Nič čudnega ni, da te skrinje pogosto nosijo podobo Marije.

Knjiga Razodetja pa nadaljuje: ”In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu.” (Raz 12,5) Marija rodi Božjega Sina, toda še naprej ga ”nosi”, spremlja ga celotno življenje, vse do križa … A bolečina se kmalu spremeni v radost: Sin tretji dan vstane – danes pa se pravzaprav ponovno veselimo te resnice … Bog je namreč vzljubil svoje bivališče, vzljubil je svojo Mater – ker ga je nosila, je dragocena, in ker je dragocena, jo je vzel k sebi. Po Božji Materi smo vsi mi zajeti v ta ljubezenski odnos, vsi smo Bogu dragoceni, ker smo Njegovi in Marijini sinovi in hčere. Marijino vnebovzetje ni nič drugega kot še en dokaz, da je Bog premagal smrt in kako velika je njegova ljubezen do ljudi: tako kot Mariji nam vsem Bog naklanja vstajenje. Vsem nam, ki nosimo v srcu Boga, Njegovo besedo in se skupaj z Njegovo Materjo veselimo, da On biva pri nas in v nas. On nam je blizu in po Njem smo si blizu med seboj. Ali z besedami papeža Benedikta XVI.: ”Bog nas vabi, da tudi mi na svoj skromen način postanemo skrinja, v kateri je prisotna Božja Beseda, ki je preoblikovana in poživljena z Njegovo prisotnostjo. Tako bi vsakdo v sočloveku lahko prepoznal Božjo bližino in ljudje bi živeli v občestvu z Bogom.” Marija je ”skrinja”, po kateri je prišel Bog v svet. Odprla, tako rekoč ”uhodila”, nam je pot do Njega. Kakor ona v današnjem evangeliju se lahko tega resnično iskreno veselimo. Vesel Veliki šmaren!

Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.

Domen Iljaš
Preberite več o avtorju